Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

zajac

Za izhodišče sprejmimo trditev, da se odvija vojna in nam deloma porušijo dom, trgovine so zaprte, nas pa iščejo sovražniki! Najbolje bo, da se zatečemo pod okrilje narave. Vendar pa tja ne moremo, če ne obvladamo nekaj osnovnih veščin in nimamo pri roki pravih stvari...

1. PRESKRBA Z ŽIVILI IN TEKOČINO PRED IZREDNIMI RAZMERAMI

Prehranjevanje tudi v ekstremnih razmerah ne sme biti prepuščeno naključju. Človek brez hrane zdrži le 25-30 dni, brez tekočine pa le 2 - 3 dni. Dobro je, če imamo primerno stalno zalogo živil v gospodinjstvu odmerjeno kot "rezerva". Priporočljivo je, da imamo pri roki vsaj enotedensko zalogo suhih živil za vso družino. Poleg zaloge živil je dobro, da imamo še zalogo nekaj litrov čiste vode v plastenkah (Radenska, Edina...). V zalogo živil spadajo trajna živila kot: - mesne in ribje konzerve

prepečenec in keksi
sladkor
moka
mast in maslo
instant izdelki
sol

Živila naj imajo čim večjo energijsko vrednost in čim manjšo težo. Kljub temu, da na skoraj vseh embalažah prej naštetih izdelkov piše "TRAJNO". pa je dobro, da zalogo vsakih nekaj mesecev (6) deloma ali popolnoma zamenjamo (odvisno od debeline denarnice, razmer v državi in odvisno od živil samih). Seveda pa upam, da se ne bo kje našel kakšen pameten mož, ali žena, ki bi nakupila konzerve, poleg pa ne bi vzela še noža za odpiranje konzerv. Tudi brez tega noža lahko preživimo in si pomagamo z drugimi orodji, vendar nam bo to vzelo preveč dragocenega časa in še bolj neprecenljivih živcev, ki jih v, takih pogojih nujno potrebujemo.

Poleg zaloge živil in vode je v, stanovanju dobro imeti tudi posebno torbo ali nahrbtnik v katerem je zmeraj:

nekaj denarja
hipermangan - tablete in prašek za dezinfekcijo vode,
aluminijasta folija,
baterijska svetilka z rezervnimi vložki in žarnico,
jedilni pribor,
prva pomoč,
kompas in karta
vžigalnik in povoščene vžigalice,
vetrovkapletena vrvica (20 m x 50 mm in 20 in x 3 mm)50 m laksa in trnek,
plastična folija
nekaj kondomov (prav pridejo namesto čutare, v kombinaciji s svežo nogavico)
spalna vreča
nož z brusilnim kamnom
sekirica
manjši šotor
šotorka
…
2. BIVANJSKI PROSTOR IN SKLADI� ČENJE HRANE V IZREDNIH RAZMERAH

Če bodo razmere tako hude, da se bomo morali evakuirati, si bomo morali poiskati prostor za taborišče. O ureditvi tabora kot skupnosti ljudi ne bomo govorili, ker je ta odivisna od glavne vezi, ki povezuje taboreče. Taborniki dajemo življenju v naravi drugačno vrednost kot športniki ali turisti, vojaki živijo drugače in imajo tudi drugačne potrebe kot evakuiranci ali pregnanci.

Z gotovostjo lahko trdim, da bo v izrednih razmerah potekalo življenje precej drugače kot v normalnem času. Če smo res v krizi, bomo primorani kdaj brez pomišljanja narediti kaj, kar se nam je še pred nekaj dnevi zdelo nagnusno. Zatorej si bo vsak izbral in uredil tabor po zmožnostih ter po svojih potrebah in okusu.

Prostor za kuhinjo je skorajda povsod zunaj šotorišča, vendar ne predaleč. Najbolje je, da tudi ni predaleč od vode., sicer bomo imeli težave s prinašanjem vode in s posodo, ki jo je treba umivati. Stalni veter naj piha od šotorišča proti kuhinji. Ker verjetno nimamo posebnih naprav za kuhanje, si bomo morali zgraditi ognjišče, poleg ognjišča pa naj bo nekaj polic za posodo in hrano, ker bomo kuhali na ognju, je treba urediti tudi prostor za drva.

Določiti je treba tudi, kje in kako bomo hranili pitno vodo. Ta ostane najdlje hladna in sveža, če jo imamo v posebej izdelani platneni vreči, ki jo obesimo v senco. Platno bo mokro tudi zunaj in to ohranja vodo hladno.

Živila je treba zavarovati pred muhami, mravljami, osami in drugimi insekti, pa tudi miši, polhi in drugi glodalci niso angelčki. Včasih pomaga, da kole spodaj namažemo s smolo. Proti glodalcem pomaga dobra embalaža, drugače pa kole ovijemo v bodečo žico (trnje). Ampak tudi živali se borijo za življenje in so žal pri tem presneto iznajdljive, torej borba z njimi sploh ni lahka.

Za nekatera živila potrebujemo hladilnik. Zlasti občutljivo je meso, maslo in mleko. Ker nimamo elektrike, plinske bombe ali kakšne druge podobne stvari, ne moremo računati na pravi hladilnik ali na hladilno torbo. Ker nimamo, vendar potrebujemo, moramo improivizirati. Uporabimo stare taborniške načine. Za hladilnik si lahko v senci izkopljemo dovolj globoko in veliko luknjo v zemlji, ki ji moramo napraviti pokrov, lahko pa jo tudi znotraj obložimo s kamenjem ali lesom. Hlajenje v vodi je tudi dober način, ki pride v Sloveniji skoraj povsod v poštev - razen na morju. Steklenice zložimo v vrečo, to dobro zavežemo in jo na vrvi spustimo čim globje v vodo. Za meso rabimo dobro zaprte posode in če ni nič primernega bomo vzeli lonec, ga pokrili s polivinilom, tega pa pritrdili z gumico.

3. PRESKRBA ŽIVIL IN VODE MED IZREDNIMI RAZMERAMI

Počasi nam že zmanjkuje hrane, ki jo imamo le še za tri, štiri dni. S pitno vodo je še huje, saj jo imamo le še za en dan.

Človek potrebuje najmanj poldrugi liter vode na dan, da lahko preživi. Ni čudno, saj je v človeškem telesu kar okoli 70 % vode. Zanesljivo pa še tako vzdržljiv človek umre, če sedem dni zapored ne dobi niti kapljice vode.

Telo vodo hitro izloča z urinom, potenjem in dihanjem (predvsem skozi usta). Ni potrebno dolgo čakati na prve znake dehidracije. Če izgubljene tekočine ne nadomestimo z novo, saj izločimo približno liter vode, če cel dan le ležimo v senci (seveda je to odvisno tudi od vremenskih razmer).

Pri izgubi 1 do 5% vode začutimo najprej žejo, ki se hitro stopnjuje. Neugodju in neznosni žeji sledita otrplost in zaspanost, ki ju zamenjajo nemir, izguba teka in pordela koča. Pospeši se utrip srca, pojavita se slabost in splošna oslabelost.

Kadar telo izgubi 6 do 10% tekočine začutimo močan glavobol in vrtoglavico, imamo suha usta, mravljinčaste ude in modre lise na koži. Jezik se zapleta in težko govorimo. Tudi hoditi ne moremo več. Vid postane meglen in podrobnosti ne razločimo več. Ko dosežemo to stanje, ne manjka dosti do smrti.

Pri izgubi 11 do 12% tekočine se pojavi delirij, jezik močno nabrekne, telo začno stresati krči, okolja ne dojemamo več, počasi oglušimo, vid se povsem pomrači. Prenehamo se zavedati sebe in okolice. Ko izgubi naš organizem že malo manj kot petino vode, preneha delovati.

Če želimo zmanjšati izgubo vode, dihajmo skozi nos. Ne počnimo nič takšnega, kar bi ogrelo naš organizem. Če moramo delati, delajmo ponoči, ko je hladneje. Ne kadimo, ne jočimo in ne pijmo alkohola. Ne lezimo na tla, pregreta od sonca, ne uživajmo hrane in ne govorimo! Predvsem pa si priskrbimo zalogo vode, ko smo še pri močeh.

3.1 Kako do vode
Najprej moramo vsako vodo, ki jo zajamemo v naravi prekuhati ali kako drugače razkužiti. Nikoli se ne zanašajmo, da je voda pitna in da v njej ni kakšnih zoprnih mikroorganizmov, ki nam bojo kasneje grenili življenje vsaj z drisko če ne s čim hujšim.

Studenčnico, ki jo lahko brez strahu pijemo, najdemo le v visokogorju.

Preden si natočimo čutaro se malce sprehodimo in si oglejmo okolico. Morda bomo opazili kaj, kar nas bo odvrnilo od vode in si jo bomo poiskali nekaj sto metrov stran. Vedno imejmo pri roki sredstva za razkuževanje vode. Ne bo nas obremenjevalo s težo, lahko pa nam reši življenje. To so lahko razne tablete in praški, ki se jih da kupiti v specializiranih trgovinah za pohodništvo ali gorništvo (če pa tega nimamo pri roki bo čisto navadna varikina (seveda le pravšnja količina) zasilno povsem uporabna za razkuževanje vode, saj so klorovi preparati dolga leta veljali za najboljši tovrstni pripomoček. Zadnje čase pa se jim, če se le da ogibamo, ker so ugotovili, da nekatere klorove spojine, ki lahko nastanejo tudi v vodi, povzročajo raka. Če nimamo razkuževalnih sredstev moramo vodo prekuhati. Vre naj vsaj 10 minut. Koristno je, da vodo prefiltriramo, še preden jo prekuhamo in razkužimo. To lahko naredimo s posebnimi črpalkami. ki jih prodajajo v specializiranih trgovinah v tujini, lahko pa si pomagamo s priročnejšimi sredstvi. V čisto nogavico naložimo različne vrste snovi (različne debeline peska, smrekove vejice. oglje... ).

Ne bo škodilo, če vodo, ki jo nameravamo uporabiti, prej natančno pregledamo. Kaj nam pomaga, če smo vodo očistili peska in jo prekuhali ter uničili vse mikroorganizme, če pa je onesnažena s kemičnimi spojinami. Pene, ki plavajo po potoku ali jezeru, so lahko opozorilo, da je voda kemično onesnažena.

Ni pa dovolj, da pijemo samo vodo. Med znojenjem izloča telo skupaj z vodo soli, zato jih moramo povrniti. Najpreprosteje tako, da malo bolj solimo jedi.

Že vse dobro, smo ni nujno, da vodo v obliki jezer, potokov ali rek sploh najdemo. Zato se moramo znajti tudi na druge načine.

Pijemo lahko tudi roso, le če smo dovolj spretni, da si jo “naberemo” v kozarec oz. čutaro. To naredimo tako, da vzamemo svež robec in ga narahlo vlečemo po rastlinju. Nato robec ožamemo v kozarec. To ponavljamo toliko časa, da imamo zalogo vode vsaj za en dan. Do vode lahko pridemo tudi tako, da med dežjem napnemo plastično folijo tako, da bo deževnica z nje odtekala v podstavljeno posodo.

3.2 Kako do mesa

Divjina ni gostilna s petimi zvezdicami, kjer bi si lahko izbirali jedilnik, se zmrdovali nad preveč ali premalo zapečenim zrezkom (če bi ga sploh imeli), bili jezni. ker čaj ni dovolj sladek ali na kruhu ni masla ipd. V divjini moramo biti naravi hvaležni, če sploh imamo kaj za pod zob.

Od doma bomo težko prinesli toliko hrane, kot jo bomo potrebovali. Jesti pa je treba. Zato bomo velikokrat prisiljeni loviti.

Po vsem civiliziranem svetu lov urejajo zakoni in kdor ni lovec ali pa nima dovoljenja za lov, pač ne sme loviti. � e posebno ne s kakšnimi improviziranimi pripomočki, zankami, sulicami, lokom in podobnim. Zato naj bodo opisi z najprimitivnejšimi pripomočki, ki jih tu navajam, zgolj zanimivost. Le kadar si človek rešuje življenje in nima prav nobene izbire več, bi lahko uporabil katerega od teh načinov. V vseh drugih primerih niso ti ne dovoljeni, ne humani!

Sodoben lovec pozna več načinov lova. Vsak ima svoje čare in prednosti. Pri pogonu in zalazu porabimo veliko energije in glede na to, da bomo najverjetneje lovili z najprimitivnejšimi pripomočki (če nimamo strelskega orožja) je uspeh dvomljiv. � e lovcu, ki ima v rokah puško s strelnim daljnogledom, divjad uide, kaj šele nekomu, ki se jo loti s sulico, nožem ali sekiro. Torej ostaneta le čakanje in raznovrstne pasti oziroma zanke.

Najprej moramo ugotoviti, ali se divjad sploh zadržuje v našem okolišu in katera skrivališča ter katere poti uporablja. Vedeti moramo, s čim se hrani in kje si poteši žejo, skratka, poznati moramo njene stečine. Na stečini poiščimo primeren kraj, kjer se zoži kot grlo steklenice in kjer žival nima možnosti, da bi se ognila zanki. Idealna mesta so pod previsi ali podrtimi debli, ki leže prek stečine.

Pasti moramo nastaviti pred mrakom in jih zjutraj vse pregledati. Pri tem moramo upoštevati nekaj pravil, sicer lov ne bo uspešen.

Kdor namerava loviti s pastmi ne sme povzročati hrupa in vznemirjati živali v svojem okolju. Ne sme hoditi po stečinah divjadi. Vse potrebne priprave za nastavljanje pasti naj opravi daleč od stečin in ko konča, ne sme za sabo pustiti nobenega znaka, ki bi pričal, da je bil tam človek. Na pasteh ne smemo puščati svojega vonja. Skrbno pazimo, da bo past prilagojena okolju. Pazimo da se sami ne ujamemo v past in jo zato nastavljamo le tam, kjer se ne gibljemo.

Najhitrejše in najpreprostejše je postavljanje zank. Zanje uporabljamo strune, žico, vrvice in laks. Tiste iz srobota in lijan so uporabne le v filmih. Zanke morajo biti tako velike, da gre glava divjadi neovirano skoznje, da se z lahkoto in hitro zadrgnejo. Drugi konec zanke mora biti trdno privezan na deblo ali skalo, da je divjad ne odnese s seboj in nato kje v goščavi pogine. Izjema so le zanke, s katero lovimo razne ptice, ribe, kuščarje... Tako zanko privežemo na palico, ki jo držimo v rokah.

Zanko postavimo v višini glave divjadi, ki jo lovimo. Jazbece in lisice lovimo le v kovinske zanke, ki jih namestimo pred vhodom v jazbino ali lisičino. Zajcem lahko zanke nastavljamo na tla in v brazde njiv, srnjad pa bomo najlažje ujeli v zanko, če jo nastavimo na najožjem delu stečine, med grmovje.

Vsi ti in podobni zankarski načini lova niso v vsakdanjih okoliščinah le neetični in popolnoma nesprejemljivi, ampak tudi kaznivi, ker žival v zanki počasi pogine in pri tem zelo trpi. Zankarji pri lovcih že 150 let uživajo največjo sramoto in prezir a kljub temu se kje še najde kdo, ki skuša za svoje veselje nastavljati zanke zajcem, srnam... Vendar ne za dolgo. Kdo od 24 000 lovcev v Sloveniji, med katerimi je nekaj tisoč lovskih čuvajev, ga hitro najde. Sodbe sodišč v takem primeru niso le pogojne!

Zmotno je prepričanje, da se da na trnke loviti le ribe. Trnke so Romi dolgo uporabljali za lov na kokoši pri kmetih. Na trnke pa lahko lovimo tudi razne vodne ptice. Na breg pritrdimo konec vrvice na kamen, ki ga položimo tako, da bo ob rahlem potegu padel v tolmun. Drugi konec privežemo na predmet, ki plava na vodi. Na ta predmet navežemo krajše konce laksa ali vrvice s trnki. Nanje damo vabo. Ko ptica zgrabi vabo in se ji trnek zagozdi v kljunu, se skuša osvoboditi. Tako potegne kamen z brega ta pa potegne pod vodo tudi ptico, ki se utopi.

Opis začetne priprave divjačine

Vsak lovec mora biti tudi mesar in vedeti mora, kaj storiti z divjadjo, da se njeno meso in koža ne pokvarita zaradi njegove nemarnosti in neznanja. Postopek iztrebljanja (odstranjevanja drobovja in izkoževanje divjadi) je načeloma za vse sesalce enak, ne glede na velikost, le da bo izkušen lovec srnjaka naprimer očistil, izkožil in razrezal v petnajstih minutah, začetnik pa v treh urah. Opisal bom postopek iztrebljanja in izkoževanja srnjaka, ker je pač najštevilnejša divjad naše dežele.

Pri delu moramo predvsem paziti, da ne predremo mehurja, želodca in črev ter da njihova vsebina ne pride v stik z drugim mesom, ker ga okuži in se zato lahko hitro pokvari(če pa se zgodi, da smo predrli ali prestrelili vampe, moramo notranjost divjadi dobro zbrisati s suho krpo. Mesto, kjer je strelna rana, pa temeljito obrezati.

Divjačino (to je mrtva divjad) položimo na hrbet, tako da zadnji del visi rahlo navzdol, manjšo lahko obesimo za vrat na primerno vejo. Samcu takoj odrežemo moda, še zlasti, če je bil uplenjen v času paritve! Z roko poiščemo sapnik v vratu in nad njim od jabolka do spodnjega konca vratu prerežemo kožo. Nato prerežemo še sapnik in požiralnik pod jabolkom ter ju s prsti odluščimo iz vratu. Požiralnik zavežemo z vrvico, da vsebina želodca ne onesnaži notranjosti. Če nimamo vrvice, ga lahko na koncu zavozlamo. Ko smo opravili z vratom, se lotimo trupla pri zadnjici. Med nogami zarežimo približno 5 cm dolgo odprtino, pri čemer pazimo, da ne bomo prerezali črevesja ali mehurja.

Skozi odprtino porinemo sredinec in kazalec leve roke, če smo desničarji, ali nasprotno, ter kožo nekoliko dvignemo. Med prsta potisnemo rezilo noža z ostrino na kožo in pazimo, da je konica obrnjena čimbolj navzgor, da z njo ne bi poškodovali drobovja. S prsti pritiskamo drobovje navzdol, kožo navzgor in usmerjamo rezilo noža, ki mora biti ostro kot britev, da para kožo od zadnjice proti glavi. Prerežemo jo do prsne kosti, prsnice.

Z obema rokama sežemo v trebušno votlino do prepone, primemo požiralnik, ga potegnemo k sebi in prevalimo ven čreva z vampom. Večina lovcev, potem ko vse to opravi, prežaga ali preseka medenično kost. Prst porinemo pod njo in otipamo izboklino. Razpolovimo jo natančno nad izboklino, po šivu. Pri mlajših osebkih zadostuje, da na šiv nastavimo nož in udarimo po njem. Pri starejših uporabimo žagico ali sekiro, če nimamo ne žagice ne sekire, si pomagamo tako, da obrežemo zadnjično odprtino in črevo ter vse skupaj izvlečemo skozi medenično kost. Ko odstranjujemo mehur, prej stisnemo sečevod, da se urin ne bo razlil po notranjosti.

S tem je opravljena le tretjina dela. Prerezati moramo še prepono in izza nje potegniti jetra, pljuča in srce, in sicer vse naenkrat. Položimo jih na folijo ali v posodo, lahko tudi na ležišče, ki smo ga prej pripravili iz praproti ali smrekovih vejic.

Čaka nas še zadnji rez, ki je namenjen trebušnim žilam dovodnicam. Ko jih prerežemo, trup obrnemo na trebuh z zadkom navzdol, da skozi njih izteče preostala kri. Če trup visi, se takoj, dokler je še topel, lotimo izkoževanja. To delamo od zgoraj navzdol, ker je to pač lažje, najprej z ostrim nožem ločimo kožo od mesa, nato si pomagamo s prsti in členki prstov ter vlečemo kožo navzdol. Če je potrebno, naredimo še kakšen rez z nožem, a bodimo pazljivi, da kože ne prerežemo. Zmeraj izkožimo najprej levo, nato desno polovico, da na koncu trup, če leži na tleh, ostane na koži.

Izkoževanju sledi razkosanje. Najprej odrežemo pleča in presekamo prsno kost. Potem so na vrsti stegna, ki jih ločimo od sramnice, tako da jih odrežemo za kolčno glavico. Rebra odžagamo ali odsekamo čim bližje hrbtu, ki ga nato razkosamo na čim več delov. Odsekamo še vrat in ga tudi razkosamo. Vse meso moramo zavarovati pred muhami, da ne ležejo vanj jajčec. Meso moramo čim hitreje ohladiti. Pri temperaturi okrog ničle ostane meso dobro vsaj 10 dni, pri temperature nad 15 stopinj pa se pokvari že v 3 dneh. Če nimamo hladilnika, je najbolje meso konzervirati s pečenjem, sušenjem ali prekajevanjem.

Poleg lova nam ostane še ribolov. Ribe so odlična hrana, če jih znamo uloviti in pravilno pripraviti.

V svojem priboru za preživetje imamo tudi trnke in laks. Torej z ribolovom ne bo težav. Dobro je vedeti, da lahko na velik trnek ujamemo le veliko ribo, na majhnega pa majhno in veliko. Na splošno velja, da se ribe hranijo zgodaj zjutraj, tik pred zoro in zvečer takoj po sončnem zahodu. Takrat jih tudi najlažje ujamemo. Gibanje rib lahko opazimo po koncentričnih krogih na mirni gladini. Riba je prišla po mušico. Podnevi se ribe v rekah potuhnejo v senco tolmunov, pod skale, v jezerih pa v globino in čakajo, da sončni žarki zapustijo njihovo vodno kraljestvo. Kjer so vode mrzle, se ribe nastavljajo sončnim žarkom.

Vsak, ki ima pri sebi nekaj trnkov in laksa, naj izrabi pridobitve civilizacije pred spretnostmi kamene dobe. S trnkom je še najlažje loviti požrešne ribe, kot so postrvi, ščuke in celo krapi. Ob trnek privežemo še kos svetleče kovine, denimo kovanec, žličko, britvico ali kaj podobnega, vržemo v vodo in počasi vlečemo proti sebi.

Tudi lov z ostmi je lahko uspešen. Osti izdelamo iz vej, ki jih na koncu zašilimo in vržemo zalust. Zaradi loma svetlobe bo začetnik pogosto zgrešil cilj in z večerjo ne bo nič.

Takih načinov je še veliko več. Lahko sicer lovimo tudi s preprostimi pastmi, ki pa se v praksi ne obnesejo najbolje.

3.3 Kako do rastlin
Če bomo res v stiski, bomo najverjetneje prisiljeni jesti neznane rastline, ki pa jih ne smemo jesti brez poskusa. Poskus opravimo takole:

Zmečkajmo liste rastline med prsti in jih poduhajmo. Če je njihov vonj neprijeten in odbijajoč ali podoben mandljevemu, pustimo rastlino raje na miru. Drugače stopnjujemo preizkus na roki. Na podlaket iztisnimo nekaj kapljic soka iz svežih listov ali plodov. Če sok ne draži kože, preizkusimo kapljico soka še z ustnicami, s kotičkom ust in z vrhom jezika. Če se ni nič zgodilo in če nima izrazito neprijetnega in grenkega okusa. Dajmo košček rastline za 5 sekund še pod jezik, nato pa za naslednjih 5 sekund na jezik. Če ne čutimo zbadanja ali pekoče bolečine, zmečkajmo nekaj listov naredimo svaljek in ga pojemo. Naslednjih 8 ur ne smemo pojesti nič! Če se ne bodo pojavile nepričakovane nevšečnosti, rastlina skoraj zagotovo ni strupena.

Ta postopek pa se ne obnese pri gobah, ki so ene najbolj zahrbtnih rastlin (vse so si podobne, ne čutimo nič posebnega, dokler ni strup v žilah…), zato jih ne bom opisoval in ne tvegajmo z njihovim preizkušanjem.

4. NENAVADNI RECEPTI

Kljub temu, da je veliko živali ali rastlin, pripravljenih po sledečih postopkih zelo okusnih, pa jih bo verjetno le redko kdo poizkusil.

Kobilice spadajo v naših krajih med bolj nevsakdanje jedi. Kljub temu da jih je mogoče hitro in preprosto pripraviti. Kranjski kmetje so jih pripravljali vse tja do 17. stoletja. V vročo mast ali olje v ponvi stresemo kobilice in jih pražimo toliko časa, da postanejo rdeče-rjavkaste in hrustljave.

Žab je veliko. Ni jih težko uloviti in njihovo meso je menda okusno. Jemo le zadnje krake, ki jih prej izkožimo. Krake operemo, osolimo, povaljamo v moki, če jo imamo, in ocvremo v olju ali masti (za to lahko zaprosimo na vsaki kmetiji in skoraj gotovo jo bomo dobili). Bolj nevsakdanja je žabja juha. Pripravimo jo iz krakov, rahlo prepraženih na masti. Krakom smo izluščili koščice. V mast, na kateri smo jih pražili, damo moko in jo zarumenimo. Dolijemo vode, dodamo zeliščne začimbe in pustimo počasi vreti četrt ure. Nato dodamo še krake. Vre naj še minutko ali dve. Sicer pa lahko žabje krake uporabimo kot dodatek raznim enolončnicam.

Mravljinčje bube ali mravljinčja jajčeca najprej prečistimo, operemo in dobro odcedimo ter prepražimo na maščobi. Takoj ko jih damo v razgreto maščobo, se napno in počasi porumenijo. Po barvi in duhu spominjajo na sveže ocvirke. Ker bube v večjih količinah precej težo dobimo, jih lahko uporabljamo večinoma kot dodatek drugim jedem (podobnim testeninam ) in zelenjavnim juham.

Gozdne mravlje so zaščitene po zakonu!

Kuščarice ubijemo bodisi z udarcem po glavi bodisi tako, da jih v glavo zabodemo z nožem. Nato odrežemo konec nog. Kožo najprej zarežemo takoj za glavo in na tem mestu privežemo vrvico, s katero žival obesimo na drevo ali na vejo. Potem žival odremo z nožem. Luskast rep, ki se zelo rad odtrga, pa oderemo kar s prsti.

Odrti kuščarici odstranimo drobovje in obrežemo dele okrog zadnjične odprtine, nato odrežemo še glavo in žival je očiščena. Meso še operemo in osolimo. Pripravimo pa ga tako kot ribe.

Takih in drugačnih “čudnih” receptov za pripravo najrazličnejših živali je še veliko, veliko več (od polžev do rakov in školjk pa tja do polhov in veveric). Da pa ne bi postali čisti antivegetarjanci, bom opisal še nekaj rastlinskih jedi.

Bukov žir nabiramo jeseni, ko že odpade. Če ga spražimo, posušimo in zmeljemo, ga lahko dodajamo moki kot polnilo, ki obogati okus kruha. Svež bukov žir stisnemo in dobimo olje (za en liter potrebujemo približno tri kilograme čira). Svežega pa ne smemo uživati, ker vsebuje alkaloide (dušikova rastlinska baza, ki negativno, a močno učinkuje na človeški organizem).

Užitni so tudi mladi bukovi listi, ki vsebujejo veliko vitamina C. V skrajni sili lahko uporabimo kot hrano tudi posušen in prekuhan kambij. Suho lubje so nekoč uporabljali kot zdravilo proti malariji.

Iz poganjkov, mladih listov in vršičkov koprive si lahko pripravimo odličen nadomestek za špinačo, uporabimo jih za različne pireje iz mešanice rastlin, priloge in enolončnice. Lahko jih spražimo na olju ali masti, če jim dodamo še ocvirke, so prava poslastica. (če jih posušimo, jih lahko uporabimo kasneje, lahko pa še sveže konverziramo. Kopriva je primerna tudi za pripravo vitaminskih čajev. Je izredno zdravilna rastlina, vsestransko uporabna. Iz njenih stebel pa lahko delamo tudi vrvice.

Smreko najdemo po vsej Sloveniji. Spomladi nam daje priljubljene smrekove vršičke, iz katerih pripravljamo vitaminske napitke in čaje. Vršičke ali iglice potopimo za dve minuti v vrelo vodo, jih odcedimo in pustimo stati dve uri v hladni vodi. Precedimo in po želji osladimo.

Smrekova smola nam lahko nadomesti žvečilni gumi, kambij, notranjo plast skorje pa lahko posušimo in zmeljemo ter dodamo moki. Vse to velja tudi za jelko le da moramo paziti, da je ne zamenjamo s strupeno in po zakonu zaščiteno tiso.

Naštel sem že kar nekaj receptov, vendar pa to še zdaleč niso vsi. V bistvu se nam v naravi lahko na jedilniku znajde vse (tudi strupeno in neužitno, vendar to odsvetujem), to pa lahko pripravimo le s svojo iznajdljivostjo ter predhodnimi izkušnjami in znanjem. Preživeti sploh ni težko, če poznamo nekaj pravil in zakonov, po katerih se moramo ravnati. Če teh zakonov ne poznamo se lahko zgodi, da bo narava poskrbela, da se z njo ali s kom drugim nikoli več ne bomo srečali. Iz srca pa upam, da v našem življenju nikoli ne bomo spoznali resne borbe z naravo, če pa bomo, da se bomo vsaj znali boriti.

VIR :STEG CELJE 2008
_________________
Dulce et decorum est pro patria mori!

sanchez · Pridružen/-a: 25.01. 2008, 14:23 Prispevkov: 5

Ker je bube mravlej težko nabrati obstaja tehnika kako si to olajšati.
Potrebujemo le cerado ali kaj podobnega.
Mravljišče razorjemo in pred tem ob mravljišču naredimo neko tubo, ki nudi mravljam, ki poskušajo rešiti svoj zarod pred direktnim soncem dobro skrivališče. Po določenem času ko mravlje same opravijo svoje, razgrnemo cerado in poberemo sadove "dela". Vmes se bo našla tudi kaka mravljica, vendar tako pač je.
Te bube so polne beljakovin in jih le kot ( ta je za gostince ) popražimo kot česen za tržaško omako.

Lep pozdrav, Sanchez

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli