Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

DI · Pridružen/-a: 06.10. 2008, 20:29 Prispevkov: 11

bi me veselilo če se spoštuje trud in se zadeve ne kopira, in ne uporablja drugje kakor za potrebe AS društva

Uvod

Obveščevalna priprava bojišča je sodoben in sistematičen pristop k celoviti oceni bojišča. Kot taka je najpomembnejša na področju operatike, kjer se najbolj zaokroženo in formalno izvaja. Seveda ne zanemarimo strateškega in taktičnega nivoja, za katere je OPB relavanten, vendar v manjši meri. OPB je element takoimenovanega racionalnega poveljevanja in vodenja, ki se je razvil preko izkušenj in potreb po konsistentnosti in sistematičnem pristopu k vojskovanju. Zajema oceno tako terena kot nasprotnikovih sil in načinov uporabe svojih glede na teren. Razlika od klasičnih del, ki so v vojskovanju prevladovala kot neformalna pravila, je OPB izrazito formalen (če izvzamemo taktični nivo v enotah brez poveljstva). Skozi zgodovino se je OPB, kot rečeno izvajal drugače, bolj v glavi tistega, ki je poveljeval (tu mislim vse štiri faze), medtem ko se v sodobni vojski izvaja tudi s strani strokovnjakov, ki so izurjeni in specializirani v tej dimenziji. To je velik napredek razbremenitve samega poveljstva in kvalitativni preskok. Primeri vojskovanja v preteklosti nam ponavadi ponudijo nauk o tem, kako z poudarjanjem določene prednosti lahko hitro pridobimo odločilno zmago. Taka prednost je tudi poznavanje bojišča. Kot tako je poznavanje bojišča ni več predvsem prednost tistega, ki se bori doma, na domačem terenu, vendar je s pomočjo sodobnih izvidniških naprav, satelitske mreže in kartografije, tudi napadalec, gost v tujem ozemlju lahko vsaj do neke mere pripravljen na geografsko razsežnost same vojne in spopada. OPB se izvaja na neformalni in formalni ravni, odvisno od stopnje oziroma velikosti enote. Primer naformalne ravni OPB je še posebej za drugo svetovno vojno znan trud zasesti vrh hriba s katerega lahko učinkovito delujemo po nasprotniku. Formalne pa je sistematična priprava, ki vsebuje definiranje bojišča, analiza bojišča, ocena nasprotnika in delovanja lastnih sil. Zanimiv premik na področju OPB je, da lahk pričakujemo, da se ne bo več izvajal na bojišču, kjer se spopadata dve strani, temveč v urbanih središčih. Potrebna bodo nova sredstva in metode za ugotavljanje nasprotnikovih sil. Z spremembo konvencionalnega načina vojskovanja v nekonvencionalnega (državljanske vojne-tipično gverilske in terorizma kot novo vrsto taktike) pa se OPB že sooča z nekaterimi novimi izzivi, poleg tega pa visoka tehnologija predvsem na področju izvidovanja pomeni, da se bodo razmerja obramba-napad v smislu prednosti, vse bolj izravnavala. Ta dimenzija pa dejansko pomeni, da nas nepoznavanje terena vse manj odvrača od ofenzivne vojne. Zatrdimo lahko, da se brez OPB res ne more voditi učinkovite sodobne vojne.

1. Definicija OPB

Obveščevalna priprava bojišča (OPB) je kontinuiran in sistematičen proces analiziranja sovražnika in okolja v specifičnem geografskem področju. OPB podpira ocene poveljstva in proces odločanja v celoti. Pravilno uporabljena OPB omogoča poveljniku, da selektivno uporabi in maksimizira razpoložljivo bojno moč na kritičnih točkah v času in prostoru in sicer z:

- ugotovitvijo verjetnih sovražnikovih variant uporabe sil (VUS)
- opisom okolja v katerem operira naša enota ter vplivov okolja na enoto.

OPB JE PROCES, KI SE GA IZVAJA TAKO MED NAČRTOVANJEM IN IZVAJANJEM OPERACIJ KOT TUDI PO OPERACIJAH (V PRIPRAVO NA NASLEDNJE OPERACIJE). PROCES OPB SE VEDNO IZVAJA SKOZI NASLEDNJE 4 OSNOVNE KORAKE:

1. Definiranje bojišča
2. Ugotovitev učinkov okolja
3. Ocena sovražnika
4. Določitev sovražnikovih variant uporabe sil

OPB proces je kontinuiran, saj ga izvajamo pred in med začetnim poveljnikovim načrtovanjem operacijo. S kontinuirano OPB zagotovimo:
- Da so rezultati in izdelki OPB veljavni, ažurni in popolni
- Podporo poveljniku in usmeritve obveščevalnemu sistemu v operaciji, ki jo izvajamo in za operacije v prihodnosti

1.1 Obveščevalna priprava bojišča in obveščevalni ciklus

Obveščevalni ciklus je sestavljen iz petih med seboj povezanih in soodvisnih delov in sicer:
1. načrtovanje in vodenje
2. zbiranje
3. procesiranje
4. produciranje
5. distributiranje

OPB predstavlja prvi in izhodiščni del tega cikla.

Teh pet korakov obveščevalnega ciklusa ne smemo gledati posamično ampak samo v celoti in medsebojno prepletene in soodvisne. Tako tudi OPB ni namenjen samemu sebi. Končni cilj S-2 mora vedno biti, da na podlagi uspešnega načrtovanja, zbiranja in obdelave informacij slednje, v obliki obveščevalnih ocen in drugih produktov, dostavi končnim uporabnikom. V kolikor S-2 odpove v kateremkoli od teh petih korakov je bilo njegovo dotedanje delo stran vržen čas in energija.

2. Izvajalci OPB

Vsak pripadnik oboroženih sil izvaja neko obliko OPB. Tako npr.:
- vojak, pripadnik oddelka, upošteva možne akcije sovražnikovega vojaka s katerim se bo spopadel, poleg tega pa upošteva še vplive zemljišča in vremena nase in na sovražnike,
- poveljnik tankovske čete upošteva načine delovanja sovražnikovega bataljona ter učinke terena in vremena nase in sovražnika.

Oba primera kažeta obliko neformalne uporabe OPB – pravzaprav to, kar nam govori zdrav razum. Na tem nivoju niti vojak, niti poveljnik čete ne potrebujeta neke formalne »obveščevalne izobrazbe« ampak zgolj znanja in izkušnje pridobljene na terenu.

Z višanjem nivoja narašča tudi kompleksnost in formalnost OPB. Poveljnik čete bo zgolj razmišljal o tem kaj mu pripravlja sovražnik, G-2 sekcija na divizijskem nivoju pa lahko skozi OPB izdela npr.:
- podrobne izdelke analize terena,
- povzetke o klimi nekega področja,
- podrobnost analize sovražnika, njegove formacije, oborožitve, doktrine,
- podrobno študijo večih možnih sovražnikovih variant uporabe sil.

Vsaka enota, ki je dovolj velika, da ima poveljstvo (S-1, S-2, S-3, S-4) izdela vsaj nekaj formalnih izdelkov procesa OPB. Poveljnik je tisti, ki vodi OPB, G-2/S-2 pa je tisti, ki ima odgovornost za izvedbo OPB katera podpira celoten proces odločanja v poveljstvu.

Vsak poveljnik in vsak član poveljstva morajo poznati proces obveščevalne priprave bojišča in znati ta proces (in njegove rezultate) v procesu odločanja. OPB identificira dejstva in domneve o sovražniku in bojišču, brez katerih ni možno učinkovito načrtovanje in izvedba operacij. Rezultati OPB predstavljajo tudi podlago na kateri poveljstvo razvije lastne variante uporabe sil (VUS).

G-2/S-2 je odgovoren za pospeševanje procesa OPB, vendar on njegova sekcija sami ne morejo zagotoviti vseh informacij in podatkov, ki jih enota potrebuje.

To pomeni, da mora o učinkih na bojišča (teren, vreme, sovražnik, itd.), na lastne sile in sovražnika, razmišljati vsak poveljnik in član poveljstva, ne pa zgolj člani S-2 sekcije.

Vsak častnik poveljstva mora pripraviti podrobne OPB izdelke, ki se nanašajo na njegovo funkcionalno področje.

BISTVO JE, DA VSAK VOJAK (PRIPADNIK O.S.) IZVAJA OPB, NA NIŽJIH NIVOJIH JE TA PROCES NEFORMALEN, POVELJNIKI TER ČASTNIKI POVELJSTEV, PA MORAJO IZVESTI BOLJ FORMALNE OBLIKE PROCESA OPB.

3. Doktrina, taktika, tehnike in postopki

Doktrinarni principi OPB so zdravorazumski in uporabni v vseh situacijah na vseh nivojih. Taktika, tehnike in postopki OPB pa variirajo in so odvisni od naloge, sovražnika, terena, enot in razpoložljivega časa (METT-T – mission, enemyn terrain, troops and available time).

Doktrinarni principi OPB zahteva naslednje:
- oceno učinkov bojišča na operacije lastnih sil in sovražnika,
- ugotovitev (določitev) možnih sovražnikovih VUS in razporeditev teh glede na verjetnost uporabe,
- ugotovitev sredstev, ki jih sovražnik potrebuje za uspešno izvedbo vsake od možnih variant (VVC – visoko vrednoteni cilji) ter kje in kdaj se bodo ta sredstva pojavila na bojišču (CPI – ciljna področja interesa),
- ugotovitev aktivnosti (ali pa »neugotovitev«) in lokacij teh aktivnosti, na podlagi katerih bomo lahko ugotovili katero varianto je sovražnik dejansko začel izvajati.

Taktika, tehnike in postopki pa so odvisni poleg METT –T faktorjev tudi od enote oziroma njenih operativnih postopkov.

4. Kaj dosežemo z OPB

OPB identificira dejstva in domneve o bojišči in sovražniku. To omogoča načrtovanje v poveljstvu in razvoj lastnih VUS.

OPB zagotovi osnovo za vodenje in sinhroniziranje obveščevalne zagotovitve, ki bo podprla izbrano VUS.

OPB prispeva k celotnemu procesu odločanja in drugih procesov, ki jih izvaja poveljstvo.

5. OPB in obveščevalna ocena

Zato, da bi pospešili proces odločanja in načrtovanja, mora S-2 izdelati obveščevalno oceno preden ostali člani poveljstva izdelajo svoje ocene. Obveščevalna ocena je osnova za dejstva in domneve, ki jih poveljstvo potrebuje za nadaljnje delo, produkti OPB pa so osnova za obveščevalno oceno. V pomanjkanju časa lahko G-2/S-2 namesto pisne ocene uporabi grafike in ostale produkte OPB, s katerimi prikaže rezultate ocen in analiz OPb.

Elementi, ki morajo biti zajeti v obveščevalni oceni:
Prvi paragraf: NALOGA (napisana naloga enote)
Drugi paragraf: PODROČJE OPERACIJE (izhaja iz 2. koraka OPB, najpomembnejša paragrafa pa sta »Učinki na sovražnikove VUS« in »Učinki na lastne VUS«)
Tretji paragraf: SOVRAŽNIKOVA SITUACIJA (izhaja iz 3. koraka OPB in predstavlja kar je znanega o sovražniku (dejstva) ter rezultate analize teh dejstev(domneve))
Četrti paragraf: SOVRAŽNIKOVE ZMOŽNOSTI (izhaja iz 4. koraka OPB in predstavlja »seznam« možnih sovražnikovih VUS, ki mora biti v skladu s tistim, ki je nastal v 4. koraku OPB)
Peti paragraf: ZAKLJUČKI (izhaja iz ocen, ki so nastale med OPB in predstavlja povzetek ugotovitev o učinkih bojišča na lastne in sovražnikove VUS, seznam sovražnikovih VUS glede na verjetnost uporabe ter seznam sovražnikovih slabosti, ki jih lahko izkoristimo).

6. OPB in proces odločanja

Poveljnik in poveljstvo uporabijo proces odločanja zato, da izberejo varianto uporabe sil oziroma za sprejem odločitve ter izdelavo potrebnih povelj.

Rezultati analize v OPB ter izdelki OPB predstavljajo enega od bistvenih temeljev za izpeljavo procesa odločanja.

Ker je proces odločanja dinamičen in kontinuiran mora bit itak tudi proces OPB – prilagodljiv glede na spremembe situacije.

Korelacijo med procesom odločanja in OPB lahko na kratko opredelimo takole:
1. korak – ANALIZA NALOGE: v tem koraku procesa mora biti izveden večji del OPB. Bistvo je, da G-2/S-2 v tem koraku pripravi možne sovražnikove VUS ter začetno obveščevalno oceno.
2. korak – RAZVOJ LASTNIH VUS: v tem koraku mora G-2/S-2 ažurirati oceno ter rafinirati že razvite sovražnikove VUS ter te VUS razporediti glede na verjetnost uporabe.
3. korak – ANALIZA IN PRIMERJAVA LASTNIH VUS: v tem koraku G-2/S-2 igra rdečega, izdelati mora t.i. predlogo dogodkov, ki predstavljajo osnovo za targeting proces ter zbiranje podatkov. Poleg tega mora izdelati tudi obveščevalno sinhronizacijsko matriko in začeti izdelavo načrta zbiranja podatkov (na nivoju brigade, bataljona je to načrt izvidovanja in nadzora). Ažurira obveščevalno oceno.
4. korak – ODLOČITEV: G-2/S-2 v tem koraku konča načrt zbiranja podatkov, ki izhaja iz poveljnikovih prioritetnih obveščevalnih zahtevkov, obveščevalnih zahtevkov ter izbrane variante uporabe sil.
5. korak – IZDELAVA DOKUMENTOV: G-2/S-2 v tem koraku izdela (dokonča) obveščevalne izdelke. Anex b (obveščevalni) k bojnemu povelju ter obveščevalno oceno, načrt protiobveščevalne zagotovitve ter načrti zbiranja podatkov oziroma načrt izvidovanja in nadzora.

7. Targeting proces
Rezultat procesa načrtovanja ognja je vodenje ognja, ki podpira izbrano VUS. Načrtovanje in vodenje ognja pa seveda zahteva dodatne obveščevalne informacije in podatke. G-2/S-2 v tem procesu sodeluje v treh korakih.

1. ODLOČITEV

Med analizo in primerjavo VUS, ali takoj za tem, začne poveljstvo t.i. »targeting proces« s »targeting konferenco« z uporabo rezultatov wargaminga in OPB se poveljstvo odloči o naslednjem:
- Katere cilje zajeti in napasti.
- Kateri bodo standardi za izbor ciljev (natančnost in časovne črte).
- Kdaj in kje se bodo ti cilji verjetno nahajali (IPI – imenovano področje interesa, CPI – ciljno področje interesa).
- Kako te cilje napasti (glede na usmeritve in koncept poveljnika).
- Ali je potrebna ocena bojnega učinka – OBU (battle damage assessment) za vsak cilj in kako podrobna mora biti.

V tem koraku G-2/S-2 prispeva naslednje produkte OPB:
- Situacijsko predlogo in matriko
- Seznam visoko vrednotenih ciljev
- Predlogo dogodkov in matriko

Na konferenci S-2 svetuje glede zmožnosti enot in sredstev za odkrivanje, identificiranje, spremljanje visoko vrednotenih ciljev ter učinka našega ognja po teh ciljih.
Tako imenovani »targeting team« nato rafinira podlogo in matriko doodkov tako, da vključi informacije, ki jih S-2 potrebuje, da bo lahko z obveščevalno zagotovitvijo podprl targeting proces. Tako rafinirani izdelki vsebujejo seznam VVC, na njih vezane točke odločitve – TO, imenovana področja interesa – IPI, ciljna področja interesa – CPI ter indikatorje. Tako »formatirana« podloga in matrika dogodkov neposredno podpirata targeting proces.

2. ODKRIVANJE

G-2/S-2 razvije strategijo zbiranja podatkov o ciljih. Ta strategija vsebuje t.i. specifične informacijske zahtevke – SIZ s katerimi je sredstvom za zbiranje podatkov (izvidniki, artilerijski opazovalci, sile v stiku itd.) precizirano kaj naj iščejo.
G-2/S-2 nadaljuje s sinhroniziranjem zbiranja podatkov tako, da je zbiranje osredotočeno na specifične VVC glede na fazo variante.

3. DOSTAVLJANJE

G-2/S-2 med bojevanjem nadzira izvedbo zbiranja podatkov. Pri tem uporabi t.i. obveščevalno sinhronizacijsko matriko, ki mu omogoča pravočasno fokusiranje sredstev za zbiranje podatkov na VVC ter na njih vezane IPI in CPI. Poleg tega mora G-2/S-2 spremljati tudi realizacijo ocene bojnega učinka in seveda srbeti za pravočasno distribucijo pridobljenih podatkov končnim uporabnikom.

8. OPB in management zbiranja podatkov

Funkcija zbiranja podatkov je v tem, da sinhronizira aktivnosti, organizacijo in sredstva, da zagotovi obveščevalne podatke, ki so potrebni poveljniku za uspešno izvedbo izbrane variante ter targeting. OPB pomaga poveljniku identificirati obveščevalne zahtevke ter zagotoviti potreben fokus za odgovore na obveščevalne zahtevke.

OPB produkti prispevajo tudi k izdelavi sinhronizacijskih orodij predloga odločitve ter sinhronizacijske matrike posameznih. Managment zbiranja podatkov uporabi ta orodja , da zagotovi sinhroniziranost načrta zbiranja s celotno operacijo. Posledično nastane obveščevalna sinhronizacijska matrika s katero je določena strategija zbiranja podatkov, ki podpira izbrano varianto.

Obveščevalna sinhronizacija je več kot le zagotavljanje, da obveščevalna sredstva delujejo 24 ur na dan. G-2/S-2 mora usmerjati obveščevalni sistem, sprejemati informacije tega sistema, jih obdelati ter izdelati in dostaviti obveščevalne izdelke (npr. obveščevalna ocena) poveljniku in končnim uporabnikom.

KOORDINACIJA OBVEŠČEVALNEGA CIKLA JE OBVEŠČEVALNA SINHRONIZACIJA.

9. OPB ter izvedba bojevanja

OPB zagotovi G-2/S-2 orodja, ki mu pomagajo hitro in natančno oceniti prihajajoče obveščevalne informacije in podatke. To pomaga poveljniku pri sprejemanju odločitev med bojevanjem ter pri potrjevanju oziroma zanikanju domnev, ki so bile uporabljene med razvojem variante.

Seveda pa bojevanje pogostokrat poteka v nepredvideni smeri, torej v smeri, ki jo OPB ni predvidela. Sovražnik pač sledi svojemu načrtu in svojemu urniku.

Zato mora poveljstvo uporabljati OPB, wargaming in obveščevalno sinhronizacijo, kot dinamična orodja, ne pa kot končne in nespremenljive produkte.

Medtem, ko bojevanje poteka najprej postajajo sovražnikovi nameni vse bolj jasni, zato mora S-2/G-2 ažurirati oziroma ponovno začeti OPB.

10. Izvajanje obveščevalne priprave bojišča
10.1 Prvi korak OPB – definiranje bojišča

V tem koraku identificiramo tiste aktivnosti bojišča ter aktivnosti na bojišču, ki bodo ali bi lahko vplivale na lastne ali sovražnikove variante uporabe sil oziroma na izid operacije.
Cilj ve tem koraku je torej, da se osredotočamo in ugotovimo tiste lastnosti terena, vremena, demografije, sovražnika itd., ki lahko vplivajo na uspeh naloge.
DEFINIRANJE BOJIŠČA IZVEDEMO V 6 GLAVNIH KORAKIH:
- Identificiramo pomembne karakteristike okolja; v tem koraku zgolj ugotavljamo vse karakteristike okolja, ki bi lahko ali bodo vplivale na poveljnikove odločitve oziroma na variante uporabe sil, ki so na voljo našim silam in sovražniku. Ko ugotavljamo te karakteristike, moramo upoštevati sovražnika in druge dejavnike, ki lahko kakorkoli vplivajo na izvedbo naše naloge.
- Identificiramo področje operacije in bojiščni prostor; področje oprecaije je, z mejami določeno, geografsko področje, kjer ima poveljnik enote, s poveljem nadrejenega, avtoriteto in odgovornost za izvajanje operacije. Natančno poznavanje karakteristik tega področja je eden od bistvenih temeljev za uspešno izvajanje operacije splošno gledano, je analiza področja operacije bolj podrobna kot analiza področja interesa operacije. Splošno gledano je analiza področja operacije bolj podrobna kot analiza področja interesa, saj je področje operacije tisti prostor, kjer poveljnik vodi poveljevanje. Bojiščni prostor pa je prostor, ki je določen z maksimalnimi zmožnostmi enote za »zajemanje« ciljev in fizično dominiranje nad sovražnikom. Bojiščni prostor načelno vklučuje celotno področje operacije ter določena področja izven področja operacije.
- Določimo meje interesnega področja; interesno področje je geografsko področje iz katerega mora enota, da bi uspešno načrtovala in izvedla operacijo, pridobivati obveščevalne informacije in obveščevalne podatke. Zato poveljnik in poveljstvo potrebujejo čas za obdelavo podatkov, načrtovanje in sinhroniziranje operacije, je področje interesa načelno večje od področja operacije in bojiščnega prostora. Meje področja interesa morajo vklučevati vsako od karakteristik okolja, ki ima vpliv na izvedbo operacije oziroma na lastne in sovražnikove variante uporabe sil.
- Določamo zahtevano podrobnost OPB; čas, ki ga bomo imeli na voljo pogosto ne bo dovoljeval podrobne izvedbe vsakega koraka OPB. Da bi presegli to pomanjkanje časa moramo določiti kateri elementi OPB so bistveni za uspeh pri načrtovanju in izvedbi naloge. Na ta način se bomo izognili porabi časa za »manj pomembne« elemente OPB.
- Ocenimo obstoječe baze podatkov in obveščevalne vrzeli; v naših že obstoječih bazah podatkov o terenu, vremenu, sovražniku, ne bomo vedno imeli vseh potrebnih podatkov. Zato moramo te baze v tem koraku pregledati ter ugotoviti tiste podatke, ki jih potrebujemo a jih v bazi nimamo. Ugotoviti moramo obveščevalne vrzeli in jih razvrstiti glede na prioriteto.
- Zberemo potrebne informacije in obveščevalne podatke; čimprej začeti zbirati podatke in informacije, ki bodo omogočali zapolniti vrzeli. Vključiti zbiranje o vseh elementih bojišča in ne samo o sovražniku ter zbirati glede na ugotovljeno prioriteto.

10.2 Drugi korak OPB – opis učinkov bojišča

10.2.1 ANALIZA TERENA

Najboljša analiza terena temelji na izvidovanju področja operacije in področja interea. Pomaga nam zapolniti tiste vrzeli, ki jih ne moremo zapolniti zgolj s karto. Odkrite vrueli moramo uporabiti kot smernice za načrtovanje izvidovanja. Zaradi časa, ki nam je na razpolago, moramo fokusirati izvidovanje na tista področja oziroma elemente, ki so najbolj pomembni za našega poveljinika in njegovo misijo. Npr. : ko izvajamo analizo terena za potrebe protiobveščevalne dejavnosti moramo usmeriti izvidovanje na tista področja, kjer bo sovražnik lahko uporabil svoja sredstva za izvidovanje na najbolj optimalen način.

Pri analizi terena si lahko pomagamo z nekaterimi že gotovimi izdelki kot so:
- prehodnost terena,
- transportni sistemi (ceste, mostovi, tuneli, železnice),
- tip, gostota in razporejenost vegetacije,
- površinske vode,
- sestava tal
- ovire (npr. naselja)

Zagotoviti moramo, da analiza terena vključuje tudi učinke vremena. Pri tem moramo upoštevati trenutno situacijo kot tudi vreme kakšno bo v času poteka operacije.

Prav tako moramo zagotoviti kontinuiteto procesa analize terena. Upoštevati moramo spremembe v bojiščnem okolju, ki lahko vplivajo na spremembe vplivov terena. Npr. : v toku operacij je prišlo do uničenja neke komunikacije, zato je ta neuporabna.

Rezultate analize moramo zagotoviti tako, da identificiramo področja na bojišču, ki podpirajo, zavračajo ali pa ne vplivajo na različne variante poteka bojevanja. Primeri zaključkov glede terena so npr. lokacije, ki so najprimernejše kot:
- področja spopadov (engagement areas)
- bojni položaji
- infiltracijske linije
- avenije pristopa
- lokacije specifičnih sistemov oziroma sredstev

ANALIZO TERENA IZVEDEMO V DVEH GLAVNIH KORAKIH:
- ANALIZA VOJAŠKIH ASPEKTOV TERENA (OKOKS)
- OCENA UČINKOV TERENA NA OPERACIJO

10.2.1 ANALIZA VOJAŠKIH ASPEKTOV TERENA (OKOKS)

- opazovanje in področja ognjenega delovanja,
- kritje in maska,
- ovire,
- ključni teren,
- avenije pristopa

Upoštevajo se vsi ti elementi, težišče pa je na tistih, ki so za poveljnika pomembnejši.

Analiza terena ni končni produkt obveščevalne priprave bojišča, ampak zgolj orodje, ki nam pomaga ugotoviti katera od naših variant poteka bojevanja najbolje izkorišča lastnosti terena.

a) Opazovanje in področje ognjenega delovanja

Opazovanje je zmožnost videti s prostim očesom ali s pomočjo optično – elektronskih naprav. Faktorji, ki to zmožnost omejujejo so maska in kritje.

Področje ognjenega delovanja je tisto področje, ki ga je možno učinkovito pokrivati z orožjem oziroma skupino orožij. Faktor, ki omejuje ta področja je kritje.

Teren, ki ponuja dobre možnosti opazovanja ter področja ognjenega delovanja v glavnem favorizira obrambne variante poteka bojevanja.

Ocena opazovanja in področij ognjenega delovanja nam omogoča ugotoviti:
- potencialna področja spopadov, ognjene žepe in »cone smrti«,
- branljiv teren,
- položaje posameznih sredstev in sistemov,
- kje so maneverske sile najbolj občutljive na opazovanje in ogenj.

OPAZOVANJE moramo oceniti iz perspektive optične in elektronske vidne črte (LOS) in pri tem upoštevati tako zmožnosti opazovanja s prostim očesom kot tudi z optično – elektronskimi sredstvi. Sem spadajo tudi radijske naprave in JAMMER – ji.

Za sisteme, ki bazirajo na tleh je seveda pomembna horizontalna vidna črta, medtem ko je za zračne sisteme pomembna tudi in predvsem vertikalna vidna črta. To velja tudi za sisteme proti – zračne obrambe.

Ocena teh vidnih črt pomaga pri načrtovanju lastnih in odkrivanju sovražnih lokacij PZO sistemov, LZ in DZ, odkrivanju področij občutljivih na zračno izvidovanje ter letalskih rut za let na manjših višinah.

PODROČJA OGNJENEGA DELOVANJA moramo oceniti glede na trajektorije orožij – torej glede na orožja za neposredno udejstvovanje in orožja, ki delujejo posredno.

Idealno področje ognjenega delovanja za orožja, ki dejstvujejo neposredno, je seveda odprt prostor, kjer sovražnika lahko vidimo in delujemo po njem do maksimalnega dosega orožij. Čeprav je opazovanje osnova kontrolo in vodenje ognja, optimalno opazovanje ne pomeni nujno tudi optimalno področje ognjenega delovanja – upoštevati moramo napreč tudi faktor kritja.

Analizo vsakega faktorja, ki omejuje opazovanje in področja ognjenega delovanja moramo združiti v skupen produkt – prosojnico na kateri označimo področja občutljiva na opazovanje in ognjeno delovanje. Ta produkt nam kasneje pomaga pri ugotavljanju možnih področij spopadov in oceni avenij pristopa.

Pri analizi opazovanja in področij ognjenega delovanja moramo upoštevati naslednje dejavnike:
- vegetacijo (upoštevamo: vrsto, gostoto, višino, letni čas),
- »streha« vegetacije,
- Obliko reliefa (upoštevamo tudi mikrolokacije),
- Zmožnost lastnih in sovražnikovih sredstev za opazovanje in zajemanje ciljev, senzorjev itd.,
- Specifične vidne črte.

b) Kritje in maska

Kritje je zaščita pred ognjem delovanja. Kritje zagotavlja tudi relief, kot tudi vegetacija in umetni objekti.

Maska je zaščita pred opazovanjem. Masko tvori različna vegetacija, relief ter umetni objekti.

Ocena maske in kritja nam pomaga ugotoviti branljiv teren, možne smeri pristopa, zbirne rajone. Analizo maske in kritja izvajamo iz istih izhodišč kot analizo opazovanja in področij ognjenega delovanja.

Rezultate analize maske in kritja uporabimo zato, da:
- ugotovimo in ocenimo avenije pristopa,
- ugotovimo in ocenimo branljiv teren in možne bojne položaje,
- ugotovimo možna področja zbiranja, izhodiščne položaje itd.

Dobra maska in kritje sta nujnost tako v obrambi kot v napadu
- če se lahko napadalec premika pod masko in kritjem je možnost presenečenja večja, napad pa bolj učinkovit. Maskirane in krite smeri so predvsem pomembne za izvidnike, izkrcano pehoto ter IDS, teroriste, itd.
- branilec bo seveda za svoje položaje iskal področja, ki mu nudijo masko in kritje, po drugi strani pa, le je možno, ne nudijo istega tudi napadalcu.

c) Ovire

Ovire so vsi naravni in umetni objekti, ki ustavljajo, upočasnjujejo, preusmerjajo oziroma na kakršen koli drug način vplivajo na manever enot. Nekateri primeri ovir mobilnosti so: močvirja, naselja, rudniki, jarki, itd.

Poleg mobilnosti na tleh lahko določene ovire otežujejo tudi mobilnost v zraku. Primeri so npr. : visoka drevesa višja od 25m, stolpi, višje zgradbe, strmo vzpenjajoče se oblike terena, gore, dim, itd.

Ocena ovir nam pomaga pri zagotovitvi koridorjev mobilnosti in s tem branljivega terena ter avenij pristopa. Da analiziramo ovire moramo:
- ugotoviti ovire na področju operacije,
- oceniti vpliv vsake ovire na mobilnost enote, ki je v »igri«,
- kombinirati vplive vseh posameznih ovir v skupen produkt.

Pomembni faktorji, ki jih moramo upoštevati pri analizi ovir:
• vegetacija (gostota in premer debel pri drevesih)
• površinske vode (širina, globina in hitrost toka, nagib in višina brega ter material korita)
• materiali na površini (vrste zemlje, peska, količina vsebnosti vode)
• ovire (naravne in umetne)
• transportni sistemi (ceste, železnice, mostovi, predori, predori z njihovo klasifikacijo)
• naselja
• učinki vremena na mobilnost (npr. padavine).

Te faktorje predstavimo na t.i. modificirani kombinirani prosojnici ovir (MCOO). Ta prosojnica predstavlja integracijo vplivov vseh ovir na mobilnost.

Ta tehnika, ki se pogosto uporablja za predstavitev kumulativnih vplivov na mobilnost klasificira teren glede na prehodnost v naslednjih kategorijah:
- prehoden (unrestricted ali go terrain)
- težje prehoden (restricted ali slow go terrain)
- neprehoden (severly restricted ali no go terrain).

PREHODEN TEREN je teren brez kakršnih koli ovir za manever, zato ni potrebno storiti nič za vzdrževanje potrebne hitrosti in formacije. Tipičen prehoden teren za mehanizirane enote je ravninski ali blago položen z redkimi posameznimi ovirami ter razvito cestno mrežo in omogoča neomejen manever ter optimalno mobilnost.

TEŽJE PREHODEN TEREN je teren, ki ovira mobilnost in mane ver do določene stopnje, zato je potrebno vložiti dodatno energijo za potrebno hitrost in zaželeno formacijo ali za prehajanje iz ene formacije v drugo. Tako je težje prehoden teren tisti, ki zahteva cik- cakanje ter pogoste obvoze. Za mehanizirane in oklepne enote je težje prehoden teren tisti, ki ima srednji nagib terena npr. močvirje, za zaledne enote pa teren s slabo razbito cestno mrežo-

TEŽKO PREHODEN TEREN je teren, ki močno otežuje mobilnost in manever v bojnih formacijah, zato je potrebno vložiti precej naporov, da zagotovimo želeno formacijo in hitrost.. posledica težko prehodnega terena je tudi odstopanje od doktrinarne taktike npr. gibanje v koloni namesto v bojni formaciji ali zmanjšanje hitrosti. Težko prehoden teren je za mehanizirane in oklepne enote tisti, ki ima strme nagibe ter pogoste ovire ter slabo razvito cestno mrežo. Drugi primeri težko prehodnega terena so: minska polja, reke, ki jih ni moč prebresti oziroma reke katerih širina presega dolžino mostov na vozilih ter strmi bregovi rek.

Klasifikacija terena glede na mobilnost ni absolutna ampak zgolj relativen prikaz vplivov terena na premikanje v bojnih formacijah.

To pomeni naslednje: če je nek teren ocenjen kot težko prehoden to ne pomeni, da je neprehoden ampak zgolj, da je premik preko tega področja nepraktičen in neracionalen. Enote, ki se gibljejo v kolonah po ali ob komunikacijah, lahko brez težav preidejo tudi preko težko prehodnega terena.

Dodatni dejavniki, ki jih moramo upoštevati:

- ovire, ki ležijo prečno na smeri napada, favorizirajo branilca saj upočasnjujejo napadalca, ko ta poskuša priti preko ali mimo ovire. Obenem tudi silijo napadalca v koncentriranje enot ter ga za daljši čas izpostavljajo ognju branilca.
- Ovire, ki ležijo vzdolž smeri napada lahko zagotavljajo napadalcu določeno bočno zaščito, vendar pa mu tudi »zožajo« fronto, otežujejo uvajanje rezerv ter povezavo s sosednjimi enotami.
- Da bi bile ovire učinkovite morajo biti opazovane in branjene z ognjem. Vendar tudi nebranjena ovira lahko upočasni ali koncentrira sile napadalca.
- Teren, ki smo ga označili za težko prehodnega za nek tip enote je lahko prehoden za drug tip enote. Npr.: težko prehoden teren za mehanizirane enote je samo težje ali celo lahko prehoden za izkcano pehoto. To nas včasih sili, da delamo več ocen prehodnosti – za vsak tip enote posebej. Kot alternativa se nam ponuja možnost, da na terenu, ki smo ga označili kot težko prehodnega za mehanizirane enote, vrišemo linije za infiltracijo izkrcane pehote.
- Upoštevati moramo kumulativni efekt vsake posamezne ovire v končni oceni. Npr. blag nagib terena sam po sebi ne pomeni težko prehodnega terena. V kombinaciji z gostim gozdom v katerem so drevesna debla večjega premera pa to pomeni težko prehoden teren.
- Vedno moramo upoštevati tudi učinke vremena na mobilnost. Večinoma močne padavine dodatno otežijo mobilnost enot.
- Ko izvajamo analizo možnih sovražnikovih variant poteka bojevanja v korelaciji s terenom, se moramo vedno spomniti zgodovine. Veliko je primerov, da je določena sila dosegla presenečenje, ko je za udejstvovanje uporabila težko prehoden ali neprehoden teren.
d) Ključni teren
Je vsak teren ali objekt, ki tistemu, ki ga drži ali kontrolira, daje pomembno prednost pred drugimi.

Primer ključnega terena je npr.: most preko reke, ki jo ni moč prebresti. Drug primer je čistina na sicer težko prehodnem terenu, ki ponuja možnost zračnega desanta.

Ključni teren je v obrambi v glavnem določen kot bojni položaj, v napadu pa kot cilj napada.

Oceno ključnega terena moramo izvesti tako, da ugotovimo kakšne posledice bo imelo posedovanje ali kontrola tega terena za nas oziroma za sovražnika.

Tehnike, ki nam pomagajo v tej oceni so:
- Ocenimo ostale štiri apekte terena in to oceno integriramo z oceno ključnega terena. Npr.: če smo ugotovili samo eno možno avenijo pristopa bodo vsa »grla« na tej aveniji postala ključni teren.
- Izvedemo lahko tudi mini »wargaming«, da ugotovimo posledice kontrole ključnega terena.

V NAPADU so ključni teren ali ključni objekti pred razporedom lastnih sil in so najpogosteje določeni kot cilji napada. Teren ali objekti v sosednjem sektorju so ključni, če je njihova kontrola pomembna za delovanje napada ali končanje misije.

V OBRAMBI so ključen teren ali objekti na področju operacije in sicer nekateri primeri tega terena npr.: teren, ki ponuja dobre možnosti za opazovanje vzdolž avenij pristopa, teren, ki branilcu omogoča, da ovire krije z ognjem, pomembna križišča oziroma komunikacijska vozlišča, ki vplivajo na uporabo rezerv, oskrbo ter komunikacije.

Dodatni dejavniki, ki jih moramo upoštevati:
• Ključni teren je odvisen od stopnje poveljevanja. Npr.: poveljniku večje enote je neko naselje ključni teren, ker je komunikacijski center, za poveljnika manjše enote pa je ključni teren vzpetina nad tem naseljem, naselje samo pa je lahko ovira.
• Teren, ki omogoča ali onemogoča manever je tudi lahko ključni teren. Taktična uporaba terena pomeni izrabo terena tako, da nam omogoča maksimizirati našo bojno moč in minimizirati bojno moč sovražnika. Teren, ki to omogoča je ključni teren.
• Večje ovire so redko ključni teren. Vzpetina, ki dominira nad reko je ključni teren (ne reka) saj poveljniku omogoča izrabiti reko kot oviro. Naselja so ključni teren samo takrat, ko so določena kot cilj napada – sicer so ovire.
• Ključni teren postane odločilni teren, ko ima izreden vpliv na izvedbo naloge. Odločilen teren se pojavlja redko in ne v vsaki situaciji. Odločilni teren določi poveljnik, ko ugotovi, da je ta odločilnega pomena za njegovo nalogo.

e) Avenije pristopa (smeri pristopa)

Avenija pristopa je zemeljska ali/in zračna smer za napredovanje enote določene velikosti k njenemu cilju, ključnemu objekti na nekem področju.

Ugotovitev avenij pristopa je pomembna saj so vse variante poteka bojevanja manevrskih sil odvisne od razpoložljivih avenij.

Med napadnimi operacijami vodi analiza avenij pristopa k ugotovitvi najprimernejših avenij za dosego cilja ter ugotovitvi avenij, ki jih ima na razpolago branilec za umik oziroma uvajanje rezerv.

Med obrambnimi operacijami ugotavljamo avenije, ki podpirajo napadalčeve zmožnosti ter avenije, ki podpirajo premike, delovanje in uporabo naših si.

Da ugotovimo avenije pristopa uporabimo rezultate analize ovir zato, da:
• Ugotovimo koridorje mobilnosti
• Kategoriziramo koridorje mobilnosti
• Združimo koridorje v avenije
• Ocenimo avenije pristopa
• Razvrstimo avenije

KORIDORJI MOBILNOSTI so tista področja, kjer je enota določene velikosti kanalizirana zaradi vpliva terena. Sam koridor mobilnosti je relativno prost ovir in omogoča enoti, ki se giblje v njem, da izkoristi »maso in hitrost«.

Koridorje mobilnosti moramo oceniti v smislu širine, ki jo ponujajo enotam, da se gibljejo v taktični formaciji. Če so koridorji mobilnosti različne velikosti za naše in sovražnikove enote zaradi razlik v doktrini, moramo to upoštevati in izdelati dvojno oceno.

Pomembno je poznati našo in sovražnikovo organizacijo in taktiko, da lahko ugotovimo koridorje in na tej podlagi tudi avenije.

Najboljši koridorji so bili tisti, ki uporabljajo prehoden teren, ki zagotavlja dovolj prostora enotam, da uporabijo »priljubljeno« formacijo ter se po možnosti izognejo večjim oviram. Koridorji mobilnosti ponavadi sledijo cestam in železnicam.

Koridorji mobilnosti so tako kot ovire v funkciji velikosti in tipa enot, ki jih uporabljajo. Ti pomeni, da bodo oklepne enote potrebovale širše koridorje kot pehota. Po drugi strani bodo pehota in predvsem specialne sile dale prednost maski pred širino koridorja.

Pomembno je ugotoviti tudi zračne koridorje. Ti so seveda odvisni predvsem od višine leta.

KATEGORIZACIJA KORIDORJEV MOBILNOSTI ne pomeni nič drugega kot ugotovitev kakšne sile gredo lahko skozi določen koridor.

Te koridorje seveda lahko tudi razporedimo glede na primernost. V zvezi z zaledno oskrbo enot bo seveda enota raje izbrala koridor, ki gre preko prehodnega terena, ki ima dobro razvito cestno mrežo.

V glavnem kategoriziramo koridorje za dva nivoja nižje od naše enote. Pri brigadi je to za nivo čete. Pri težko prehodnem terenu, ki omogoča zgolj ozke koridorje bomo morali te koridorje ocenjevati še za nivo ali dva nižje.

ZDRUŽEVANJE KORIDORJEV V AVENIJE PRISTOPA izvedemo tako, da je avenija, ki smo jo dobili z združevanjem dovolj široka, da omogoča mobilnost enoti, ki lahko pomembno vpliva na izid operacije.

Normalno identificiramo avenije za en ešalon nižje od naše enote. Avenije pristopa lahko v nasprotju s koridorji mobilnosti vključujejo tudi težko prehoden teren saj kažejo zgolj generalno smer premika za enote določene velikosti.

OCENJEVANJE AVENIJ PRISTOPA nam omogoča ugotoviti katere avenije pristopa najbolje podpirajo manever. Oceno avenij izvedemo v smislu:
- Pristopa, ki ga avenije nudijo do ključnega terena oziroma ciljev,
- Stopnje kanaliziranja in preprostosti premika,
- Uporabe maske in kritja (zaščita sil pred ognjem in opazovanjem),
- Uporabe opazovanja in polj ognjenega delovanja,
- Podpore podpore (komunikacije),
- Usmerjenost k cilju.

RAZPOREDITEV AVENIJ glede na to kako vsaka avenija podpira manever, oziroma določitev katere avenije bo sovražnik najverjetneje uporabil.

DODATNI DEJAVNIKI, KI JIH MORAMO UPOŠTEVATI:
• Ne mešaj avenij pristopa z osjo napredovanja oziroma smerjo napada, saj lahko napadalec zaradi presenečenja napade mini avenije,
• Koridorji in avenije bazirajo na manevrskih zahtevah taktičnih formacij. Sami po sebi ne bodo pokazali na možne smeri infiltracije (npr. izvidnikov) zato moramo pri tem upoštevati tudi druge dejavnike, kot so kritje, maska.
• Avenije bazirajo na verjetnih oziroma določenih ciljih, učinkih okolja in mobilnostnih standardih enot, ne upoštevajo pa vpliva nasprotnika. Ta vpliv se analizira kasneje in sicer v wargamingu.
• Ko ocenjujemo avenije za enote z amfibijskimi sredstvi, zračno – prevoznimi in zračno – desantnimi sredstvi moramo upoštevati cone »prihoda« kot so letališča, LD, DZ in obalo.
• Tip enote, ki je v igri je glavni faktor pri oceni koridorjev in avenij. Npr.: v naseljih bo mehanizirana enota preferirala široke ulice in parke za premik, medtem ko bo pehota iskala bolj »zaprta« področja.
• Upoštevaj koridorje in avenije pristopa za letalstvo – predvsem nizko leteča sredstva.

10.2.3 OCENA UČINKOV TERENA NA OPERACIJO

Velika napaka je ocenjevati lastnosti terena, ne da bi se vprašali zakaj so te lastnosti pomembne.
ANALIZO TERENA MORAMO IZVESTI TAKO, DA UGOTOVIMO UČINKE TERNA NA LASTNE SILE IN NA SOVRAŽNIKA.
Ocenimo učinke terena na napad in obrambo tako, da ugotovimo področja vzdolž avenij pristopa, ki so primerna za:
- Področja spopadov in zasede. Z uporabo rezultatov ocene kritja in maske ugotovimo kje so manevrske sile najbolj občutljive na ogenj. Upoštevati moramo domet orožij, čas leta izstrelkov in verjetno hitrost gibanja manevrskih sil. Če poveljujemo silam v napadu so to področja občutljiva na ogenj, če smo v obrambi so to potencialna področja spopada.
- Bojne položaje. Identificiramo krita in maskirana področja, ki nudijo možnost opazovanja in ognjenega delovanja. V obrambi so to potencialni obrambni položaji, v napadu pa nam ta področja kažejo na to katero varianto poteka bojevanja je izbral sovražnik.
- Prvi cilji in cilji v nadaljevanju operacije, identificiramo teren, ki dominira nad avenijami pristopa ali področij določenih ciljev. Ta teren v glavnem sovpada s ključnim terenom.

ČE NAM ČAS DOPUŠČA UGOTOVIMO TUDI:
- Področja zbiranja oziroma razvoja
- Opazovalnice
- Ognjene položaje artilerijskih sredstev
- Položaje PZO sredstev
- Položaje sredstev za opazovanje in akvizacijo ciljev
- LZ in DZ
- Infiltracijske črte

10.2.3 ANALIZA VREMENA

Analiza terena in vremena sta nedeljivi! Vedno moraš ob analizi terena upoštevati vplive vremena na teren. V tem »podkoraku« z analizo vremena ugotavljamo neposredne učinke vremena na operacije.

Med analizo vremea moramo oceniti učinke vsakega vojaškega aspekta vremena, seveda pa analizo fokusiramo na tiste aspekte, ki so za poveljnika pomembni.
Analizo začnemo za vsak aspekt, z lokalno klimatologijo, ki jo moramo seveda podpreti s čimbolj svežimi podatki o vremenu.

ANALIZO VREMENA IZVEDEMO V DVEH KORAKIH:

• Analiziramo vojaške aspekte vremena:
- Vidljivost
- Vetrovi
- Padavine
- Oblaki
- Temperatura in vlažnost
• Ocenimo učinke vremena na operacije

Vreme ima tako neposredne kot posredne učinke na operacije, primeri posrednih učinkov so npr.:
- Temperaturne inverzije lahko povzročijo, da so določena mesta (položaji) zaradi svoje višine bolj izpostavljena delovanju kemičnih sredstev kot mesta na drugih višinah.
- Lokalni pogoji vidljivosti (npr. megla) lahko povzročijo, da so določena mesta spopadov bolj »interesantna« kot druga.
- Vroče in suho vreme lahko povzroči, da kot ključne terene predvidevamo vse vire pitne vode.

Vsi ti dejavniki seveda vplivajo na izbor obrambnih položajev, čeprav so učinki teh dejavnikov zgolj posredni. Učinkovita tehnika za prikaz posrednih učinkov vremena je prilagoditev produktov analize terena.

10.2.4 ANALIZA DRUGIH KARAKTERISTIK

V analizo »drugih karakteristik« bojišča sodijo vse karakteristike, ki vplivajo na naše in sovražnikove sile in jih nismo zajeli v analizi terena in vremena.

Analizo drugih karakteristik izvedemo v dveh korakih:
- Analiziramo druge karakteristike bojišča
- Ocenimo vpliv drugih karakteristik na operacijo.

Analiza drugih karakteristik bojišča

Tipične karakteristike: ker te karakteristike zelo variirajo glede na konkretno situacijo je praktično nemogoče »sestaviti« kompleten seznam teh karakteristik. Kljub temu pa so skupine teh karakteristik predvsem naslednje:
- Elementi logistične infrastrukture (izraba zemljišča, viri pitne vode, skladišča goriva, transportni sistemi, kanali in vodne poti, komunikacijski sistemi, transportna sredstva in sistemi, naravni viri, industrija in tehnologija, elektrarne, kemični in nuklearni »obrati«…)
- Populacijsko – demografski elementi (življenjski pogoji, kulturne razlike, etične skupine, starostne skupine, verska prepričanja, politične usmeritve, vloge družin, klanov, izobrazbena struktura…)
- Gospodarski elementi (veje gospodarstva, veje industrije, veje kmetijstva, prehrana, energetski viri…)
- Politični elementi (lokalno, regionalno, državno in mednarodno politiko, vladni sistem, sporazumi, pogodbe, politične stranke, pravni sistem, pravne omejitve, »neuradne« skupine – plemena, tolpe…)

Ocena vpliva drugih karakteristik bojišča na operacije

Kot pri analizi terena in vremena tudi pri analizi drugih karakteristik velja, da ni končana dokler ne ugotovimo vplive teh karakteristik na lastne in sovražnikove variante uporabe.

Te karakteristike, so predvsem pomembne na strateškem nivoju, na taktičnem pa predvsem v nevojnih operacijah.

Ocene teh karakteristik so podane v glavnem tekstualno ali v obliki matrike.

10.2.5 OPIS UČINKOV BOJIŠČA NA SOVRAŽNIKOVE IN LASTNE ZMOŽNOSTI

V tem koraku moramo analizirati skupen učinek terena, vremena in drugih karakteristik bojišča. Osredotočiti se moramo na skupen učinek bojišča na lastne in sovražnikove zmožnosti ter variante uporabe. Zagotoviti moramo, da ocenjujemo učinke na sovražnikove variante glede specifičnega sovražnika.

Bistveno je, da ocenimo bojišče iz perspektive sovražnika.

10.3 Tretji korak OPB – ocena sovražnika/grožnje

Oceniti sovražnika pomeni ugotoviti sovražnikove zmožnosti, doktrinarne principe in taktične postopke, ki jih sovražnik »rad« uporablja. Zato moramo poznati sovražnika.

V ta namen je potrebno razviti modele sovražnika, ki nam prikazujejo kako sovražnikove sile izvajajo operacije in kako so reagirale v podobnih situacijah v preteklosti. Na koncu te ocene moramo vedeti česa je sovražnik sposoben glede na dane razmere.

Oceno sovražnika izvedemo v dveh osnovnih korakih:

- Kreiranje modelov sovražnika: pomeni prikaz kako bi sovražnik izvajal neko opcijo v idealnih pogojih. Ti modeli temeljijo na doktrinirani organizaciji, opremi, doktrini in taktičnih postopkih ter izhajajo iz temeljitega poznavanja sovražnika

- Ugotovitev sovražnikovih zmožnosti: to je pravzaprav vrsta variant bojevanja, ki so sovražniku na voljo in z njim lahko vpliva na našo operacijo.

10.4 Četrti korak OPB- določitev sovražnikovih variant uporabe sile

Ugotovitev in razvoj vseh sovražnikovih sil, ki bodo ali pa bi lahko imele vpliv na izvedbo nalog naših sil. Upoštevati je potrebno vse variante ki so sovražniku na voljo. Na podlagi ugotovljenih variant moramo ugotoviti katere bodo imele vpliv na našo nalogo. Poleg tega moramo določiti tudi tista področja časa in aktivnosti, ki nam bodo omogočile ugotoviti za katero možnost se je sovražnik v končni fazi odločil.

Ugotovitev razvoja ki ga bo sovražnik uporabil izvedemo v naslednjih korakih:

- Ugotovimo verjetne sovražnikove cilje in končno stanje ki ga sovražnik želi doseči

Začnemo s sovražnikom vsaj en nivo višje od našega ter ugotovimo njegov verjetni cilj ter končno stanje, ki ga želi doseči. Po tem ugotavljamo verjetne cilje ter končno stanje za vsak nivo poveljevanja navzdol – do dveh nivojev nižje od nivoja naše enote. Paziti moramo, da je cilj, ki smo ga ugotovili za določen nivo v skladu s cilji višjih nivojev.

- Ugotovimo vse možnosti ki so sovražniku na voljo

Da bi ugotovili vse variante, ki so sovražniku na voljo, moramo upoštevati vsaj naslednje:
• Variante, ki jih sovražnikova doktrina razume kot primerne glede na trenutne razmere in cilje, ki smo jih ugotovili kot verjetne. To zahtreva razumevanje sovražnikovega procesa odločanja ter sovražnikove percepcije trenutne situacije.
• Sovražnikove variante, ki lahko pomembno vplivajo na našo nalogo, čeprav so take, da jih ima sovražnik za neprimerne ali vsaj »neoptimalne« v trenutnih razmerah. Upoštevati moramo tudi »nedirektne« variante, ki jih je sovražnik zmožen izpeljati.
• Sovražnikove variante na katere kažejo nedavne ali/in trenutne aktivnosti sovražnika. Da se izognemo presenečenju moramo upoštevati vse možne razlage neke aktivnosti.

- Ocenimo in razporedimo vsako možnost uporabe sil

Ugotovljene variante predstavljajo vrsto opcij, ki so sovražniku na voljo – vendar to niso dejstva ampak zgolj domneve, zato ne moremo nikoli z gotovostjo trditi katero varianto bo sovražnik uporabil.

Da razporedimo variante glede na verjetnost:
• Moramo analizirati vsako varianto, da ugotovimo njene prednosti in slabosti, težišče in točke odločitve.
• Moramo ugotoviti kako je vsaka varianta v skladu s petimi kriteriji (ustreznost, izvedljivost, spremenljivost, edinstvenost in skladnost z doktrino).
• Moramo ugotoviti kako vsaka varianta izkorišča okolje in ostale razmere. Kaj oz. kako bojišče s svojimi lastnostmi podpira odločitev za neko varianto?
• Moramo primerjati variante med seboj, da ugotovimo katera bo sovražniku najbolj ustrezala. Pri tem se je treba zavedati, da bo sovražnik najraje izbral tisto, ki ima največ prednosti ob najmanjšem tveganju.
• Moramo upoštevati možnost, da bo sovražnik izbral drugo ali celo tretjo najboljšo varianto, obenem pa bo izvajal slepilno operacijo tako, da bo dajal vtis, da se je odločil za prvo varianto.
• Moramo analizirati nedavne ali trenutne aktivnosti sovražnika, da ugotovimo ali obstajajo indikacije, da se je odločil za neko varianto.
- Razvijemo vsako od teh variant tako natančno kot nam dopušča čas

Ko smo enkrat ugotovili vrsto variant, ki so sovražniku na voljo, razvijemo vsako varianto tako natančno kot to zahtevajo razmere in kot nam dopušča razpoložljivi čas. Variante razvijemo glede na vrstni red verjetnosti in poveljnikove usmeritve. Da zagotovimo popolnost moramo pri vsaki varianti odgovoriti na pet vprašanj:

• Kakšen ti operacije bo sovražnik izvedel?
• Kdaj se bo operacija ali akcija začela?
• Kje bo po neki varianti imel sovražnik določene cone, sektorje, osi napredovanja in cilje?
• Kako bo sovražnik uporabil razporeditev sil, materialne in človeške potenciale, kako bo izvedel manever, kako in kje bo izrazil težišče ter kako bo izvajal podporo?
• Zakaj bo sovražnik izvedel operacijo – kaj je cilj in končno stanje, ki ga z operacijo misli doseči?

- Ugotovimo začetne potrebe po podatkih

Po tem ko smo ugotovili vrsto možnih variant, ki so sovražniku na voljo se nam zastavlja vprašanje katero od teh variant bo sovražnik v končni fazi uporabil.

Na to vprašanje nam dajejo odgovor ugotovitve začetnih potreb po podatkih.

Umetnost ugotavljanja začetnih potreb po obveščevalnih podatkih je v predvidevanju specifičnih področij ter aktivnosti. Ta področja in aktivnosti katere opazimo, ko se in kjer se zgodijo nam dajejo odgovor za katero varianto se je sovražnik odločil. Področja kjer se kjer naj bi se nekaj zgodilo imenujemo »imenovana področja interesa«, dogodke, ki pa naj bi se zgodili pa »indikatorji«.

JJ in DI

zajac

Zelo izčrpno in pohvalno,le tako dalje.....
_________________
Dulce et decorum est pro patria mori!

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli